Poročilo Evropske komisije o Romuniji za leto 2023 ponuja celovito analizo gospodarskega, fiskalnega in socialnega razvoja države, pri čemer poudarja napredek in vztrajne strukturne izzive. Leta 2022 je romunsko gospodarstvo pokazalo odpornost in zabeležilo realno stopnjo rasti BDP v višini 4,7 %. To širitev sta v veliki meri spodbudili močna zasebna potrošnja in naložbe kljub neugodnemu mednarodnemu kontekstu, ki so ga oblikovali naraščajoča inflacija, svetovna negotovost in gospodarske posledice ruske invazije na Ukrajino. Vendar pa se pričakuje, da se bo gospodarska rast v letih 2023 in 2024 umirila na približno 3–3,5 % zaradi zaostrovanja finančnih pogojev, oslabitve zunanjega povpraševanja in nadaljnjega vpliva povišane inflacije. Kljub temu se pričakuje, da bodo imele javne in zasebne naložbe, zlasti prek programov, ki jih financira EU, kot je Sklad za okrevanje in odpornost (RRF), ključno vlogo pri ohranjanju gospodarske dejavnosti.

Zunanji položaj Romunije ostaja ranljiv, z znatnim primanjkljajem tekočega računa v višini 9,3 % BDP leta 2022, ki ga poganja vedno večja trgovinska vrzel, kjer je uvoz prehitel izvoz. Na javnofinančnem področju se je primanjkljaj rahlo zmanjšal na 6,2 % BDP, na kar so vplivali povečani prihodki ob visoki inflaciji in močni gospodarski dejavnosti. Vendar bodo potrebna nadaljnja prizadevanja za konsolidacijo, da se primanjkljaj zmanjša pod 3-odstotno mejo, ki jo predpisujejo fiskalna pravila EU. Brez dodatnih korektivnih ukrepov Romunija tvega, da ne bo izpolnila ciljev, določenih v tekočem postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Razmeroma visoki stroški zadolževanja države, ki se odražajo v drugem največjem razmiku donosa obveznic v EU, poudarjajo zaskrbljenost vlagateljev kljub njeni trenutni bonitetni oceni naložbenega razreda.

Inflacija je leta 2022 dosegla letno povprečje 12 %, pri čemer so pritiski na cene še posebej močni pri energiji in hrani. Čeprav naj bi se skupna inflacija leta 2023 znižala na približno 9,7 %, osnovna inflacija ostaja povišana, rast cen pa je postala širše zajeta v celotnem gospodarstvu. Ukrepi, kot je podaljšanje omejitev cen energije do leta 2025, so gospodinjstvom ponudili začasno olajšanje, vendar odpirajo tudi vprašanja o dolgoročni fiskalni vzdržnosti in izkrivljanju trga.

Strukturne razlike ostajajo osrednji izziv za Romunijo, zlasti velike regionalne razlike v produktivnosti in dohodku. Na primer, medtem ko je Bukarešta-Ilfov zabeležila ravni produktivnosti pri 162 % povprečja EU, je severovzhodna regija zaostajala le za 51 %. Takšne neenakosti so tesno povezane z neenakomernim razvojem infrastrukture, pomanjkanjem kvalificirane delovne sile in vztrajnim demografskim upadanjem v podeželskih in manj razvitih regijah. Čeprav se je nacionalna stopnja zaposlenosti skromno povečala s 67,1 % na 68,5 % leta 2022 in je brezposelnost padla na 5,6 %, te skupne številke prikrivajo velike razlike po regijah, ravni izobrazbe in starostni skupini.

Dinamika plač odraža tudi vpliv inflacijskih pritiskov. V letu 2022 so se plače nominalno zvišale za 13,4 %, realne plače pa so se zaradi padanja kupne moči nekoliko znižale. Vlada se je odzvala s povišanjem minimalne bruto plače v začetku leta 2023 na 3000 RON (približno 610 EUR), v gradbeništvu pa na 4000 RON (813 EUR). Kljub temu povečanju se Romunija še naprej sooča z visoko stopnjo revščine zaposlenih, ki je leta 2021 znašala 15,2 %, kar je največ v Evropski uniji. To je še poslabšano zaradi davčne strukture, ki močno obremenjuje osebe z nizkimi dohodki.

Socialna vključenost ter dostop do kakovostnega izobraževanja in usposabljanja ostajata stalna vprašanja. Romunska stopnja mladih, ki niso vključeni v izobraževanje, delo ali usposabljanje (NEET), je med najvišjimi v EU, in sicer 19,8 %, pri čemer so še posebej velike razlike med romsko skupnostjo in ženskami. Izobraževalni sistem se trudi uskladiti spretnosti diplomantov s potrebami trga dela. Na primer, le 8,4 % diplomantov poklicnega izobraževanja in usposabljanja ima koristi od priložnosti za učenje na delovnem mestu, poleg tega obstaja opazna neusklajenost znanj in spretnosti na mestnem in podeželskem trgu dela.

Energetska politika v Romuniji je dobila večji pomen med širšimi vprašanji energetske varnosti Evrope. Vlada je uvedla široke omejitve cen energije in nove davčne ukrepe, vključno z davki na izredne prihodke in solidarnostnim prispevkom iz energetskega sektorja. Medtem ko je odvisnost Romunije od ruskega plina razmeroma omejena zaradi njene domače proizvodnje in raznolike mešanice energetskih virov, se država še vedno sooča s strukturnimi izzivi pri zagotavljanju poštenega in trajnostnega energetskega prehoda.

Skratka, medtem ko je Romunija dosegla opazen napredek pri ohranjanju rasti in obvladovanju inflacijskih šokov, se država sooča s trajnimi izzivi na področju fiskalne discipline, socialne vključenosti, regionalne kohezije ter posodobitve svojih sistemov izobraževanja in dela. Reševanje teh vprašanj bo ključnega pomena za zagotavljanje uravnotežene in odporne razvojne poti, zlasti ker Romunija še naprej prejema finančno podporo EU v najvišjih ravneh.